Kaj so čustva in kako jih prepoznavamo

Čustvo je duševni proces, s katerim izražamo odnos do vsega, kar nas obdaja. Čustva se kažejo v telesnih znakih (pospešen srčni utrip, povišana telesna temperatura, potenje…), v vedenju (glasno govorjenje, mimika obraza, gibi rok, pogledi…) in v zavestnem doživljanju (svojega stanja se zavedamo in ga vrednotimo kot (ne)prijetnega).

V vsaki socialni situaciji neprestano izražamo čustva in opazujemo čustvene izraze drugih, drugi ljudje pa naše. Pomembno je, da se naučimo čustva prepoznavati in jih primerno izražati, še posebej na način, s katerim lahko gradimo boljše odnose z drugimi ljudmi. Prepoznavanje čustev je kompleksen proces, ki vključuje znanje in način mišljenja (ustvarjanje in preverjanje predpostavk, primerjava s preteklimi izkušnjami) o pomenu čustvenih izrazov. Pomembno je, da čustva sprejmemo in o njih razmišljamo. Ko nekaj začutimo, se ob tem vprašajmo: Kaj je to čustvo? Kaj mi govori o tej situaciji, v kateri sem? Zakaj se je pojavilo ravno sedaj?

Pogosto so čustva povezana z našimi interpretacijami dogodkov, bolj kot s samimi dogodki. Čeprav mislimo, da se odzivamo na dogodke v življenju, se pravzaprav odzivamo na to, kako te dogodke razumemo ali jih presojamo. Interpretacije se zgodijo hitro, da niti ne vemo, kdaj, in imajo ključno vlogo v našem čustvovanju. Npr. vzemimo primer dveh študentov, ki oba dobita 90% na testu. Prvi študent bo rekel: ‘To je čudovito, test je bil težak, dosti sem se učil, izplačalo se je.’ Drug študent pa bo rekel: ‘Nisem dobil najboljše ocene, ne bom mogel nadaljevati študija, to je grozno.’ Verjetno bo čustven odgovor prvega študenta prijeten, drugega pa neprijeten. Šlo je za isti dogodek, vendar sta drugačni interpretaciji vodili v drugačen čustven odgovor.

Nekaj pogostih napak, ki jih delamo pri interpretaciji: črno-belo razmišljanje (oz. vse ali nič; nekaj je čudovito ali grozno, brez upoštevanja vmesnih stopenj), personalizacija (avtomatično zaključimo, da je to, kar nekdo naredi, povezano z nami osebno; npr. ”On je slabe volje, nekaj sem naredila narobe.”), pretirana generalizacija (vsak dogodek vidimo bolj vpliven, kot je zares), filter (povečevanje pomena negativnih in zmanjševanje pomena pozitivnih dogodkov). Če pri svojem mišljenju prepoznavamo take napake, potem lahko poskušamo poiskati nove načine razumevanja dogodkov. Pri tem nam lahko pomagajo tudi strokovnjaki na Centru za psihološko svetovanje – Posvet, na Mestnem trgu 8 v Ljubljani.

Katja Belšak, univ. dipl. psih.

Objavljeno: Dobro jutro, 8.12.2007

Program Psihološko svetovanje posameznikom, parom in družinam v duševni stiski financirajo: